Postati učiteljica je bila moja velika želja. Smisel za predavanja, razlage, poučevanje in učenje imam baje v krvi. Moji učenci in dijaki so deležni še več potrpljenja kot moji lastni otroci (ojej, vem …). Spoštujem jih, verjamem vanje, ne gledam jih zviška in svoje moči, ki jo imam kot avtoriteta, ne zlorabljam.
Že dve leti aktivno, intenzivno, po vseh kanalih (odkar je izšla moja knjiga Srčni učitelj) predavam tudi staršem in kolegom profesorjem.
Na moja predavanja prihajajo predvsem tisti, ki so že tako ali tako zavedajo, da odgovornost za vzdušje v razredu/v domu nosijo odrasli in ne otroci in se imajo željo naučiti še več tehnik, metod in vaj, ki jim lahko pomagajo pri tem, da postajajo vedno večji mojstri sebe – s tem pa svojega življenja, družine, razreda.
Včasih na predavanje pride kdo pod prisilo, ker predavanje določi ravnatelj/ica šole ali vrtca. Taki na začetku predavanja strmijo mrko vame. Na koncu se smejijo v dlan, ker jim opišem realne situacije, ki jih doživljajo tudi sami, in spoznajo, da vem, o čem govorim ali pa mi pridejo na koncu stisnit roko in se zahvalijo.
Nekateri pa na mojo veliko frustracijo še vedno verjamejo, da strah v razredu/domu, poniževanje in posmehovanje deluje na mlade razvijajoče se ljudi spodbudno oz. je to učiteljeva/starševa pravica. Da je njihova pravica, da se vede do otroka kakor se mu pač tisti trenutek zazdi: če je v slabi koži, froc pač nasrka – ne pomisli pa na to, da je njegova slaba koža in slabo vzdušje, v katerem tiči, učiteljeva / starševa odgovornost in da se mora naučiti delati v prvi vrsti sam s seboj, s svojo notranjostjo, s svojimi mislimi, občutki.
Kljub vsemu, kar delam, me popade občutek nemoči, ker tisti, ki se noče spremeniti, se ne bo. Pika. Pa čeprav zaradi tega trpi mlado bitje, ki bo posledice tega nosilo še dolgo, morda za vedno. In to predal naprej.
Vseeno vztrajam – zaradi tistih, ki si spremembe želijo.
Pred kratkim sem zaradi teh predavanj bila tudi intervjuvana kot potencialni govornik na TEDx Ljubljana.
Povabili pa so me tudi, da naj predavam visokošolskim profesorjem. Vabilo sem sprejela … in ga dva maila kasneje vljudno zavrnila. V mojem srčnem delu so namreč cenjeni doktorji znanosti odkrili, da bojda uporabljam “v stroki in znanosti prepoznan model”, za katerega sem prvič slišala (imajo me za bolj izobraženo kot sem, hehe).
Z mojim delom so naredili to, kar ti sposobni umi najbolje znajo: sedli so, staknili glave, modrovali, analizirali, secirali, gledali pod lupo in tehtali, če je predavatelj vreden tega, da predava njim, ki so tako ali tako že polni znanja. No, predavatelj (jaz) se je v tem primeru odločil, da se nikomur ne bo več dokazoval, da je vreden.
In kot sem napisala v pojasnilu: nikakor ne zato, ker jim ne bi imela česa dati, ampak zato, ker je ravno tu srž težave našega izobraževalnega sistema: teoretiziranje, špekulacije, dvom in strah, tekmovanje in metanje polena pod noge, iskanje napak že v naprej, zaprtost srca in prepričanje, da imajo toliko znanja, da tako ali tako nekdo, ki ima za celo stopnjo ali dve nižjo izobrazbo, nima povedati kaj posebnega.
Neeeee, moje delo ni plod globokih analiz in niti znanstvenih modelov nisem naštudirala zanj.
Naredila sem nekaj čisto drugega: Odprla sem srce in oči, ušesa ter se skozi leta poučevanja tudi aktivno učila – od kolegov, otrok, njihovih staršev. Učila sem se na spodrsljajih, si priznala napake, krepila svojo ponižnost v pravem pomenu besede: opominjala sem se, da zaradi diplome nisem večvredna in da se je moje učenje zdaj, ko sem v službi, šele začelo. Nisem več toliko buljila v učbenike in priročnike, ampak sem s srcem zrla v otroke. In se naučila tooooliiiikoooooo, da imam zdaj čast in priložnost svoja dognanja preko knjige in predavanj predajati drugim.
Tistim, ki si gradijo svet, kjer z višino naziva ne raste tudi višina ega, in tistim, ki niso nad ali pod, ampak preprosto so: na svoji osebni poti zorenja in rasti in si želijo postati še bolj stabilni in kreativni, osvobojeni ter vse to podariti naslednji generaciji.
Tistim, od katerih se tudi jaz vzajemno učim, rastem in napredujem.
Želim nam svet, kjer bodo srca ostala preprosta, živa in svobodna, drzna in ljubeča, ne glede na stopnjo izobrazbe, naziv, premoženje – kjer gradimo sprejemanje in dopuščanje, za seboj pa puščamo strogost, strah in vzvišenost.
