Dve leti sta že naokrog,
odkar je odšel moj oče in eno, odkar se je poslovila mama.
Prejšnji večer sem se sprehajala z ljubo prijateljico, ki je premagala raka in se je pred kratkim vrnila v službo in debatirali sva o tem, kako naj poskrbi, da je hektika, stres in skrbi, pričakovanja in pehanje za cilji ne bodo spet pahnili v strupeni primež. Da je sistem ne bo spet posrkal.
In pred kratkim sem izvedela, da se je eni izmed mojih najljubših oseb na svetu vrnila huda bolezen, s katero se je soočala pred 12-imi leti.
In to sposobna, ljubeča oseba, ki je celo življenje dobra, poštena, odgovorna, predana, …
Človek se vpraša, v čem je smisel …
Zanimivo, ob tem sem se spomnila, kaj mi je nekoč rekla ena modra gospa, ko me je videla, ko sem zagriženo garala, skrbela in hotela imeti vse pod kontrolo in urejeno – ko mi je bilo pomembno, da bo poskrbljeno za vse in vsakogar, ko sem se bala, da ja ne bo kdo prizadet, užaljen, da ja ne bo kdo trpel (saj sem sama izkusila obilo trpljenja in ga res ne bi privoščila še komu).
Videla je vso to moje garanje in mi je rekla: »Sabina, Bog bi ti rekel: SEDI, 1!«
Ko sem jo debelo pogledala, se mi je nasmehnila: »Saj se vedeš, kot da ga sploh ne potrebuješ! Vse hočeš sama! No, on na to pravi: pa daj!«
Dojela sem, kaj mi hoče povedati. Ustavila sem se in se vprašala: »Kje je znotraj zaskrbljenosti, divjega tempa in zaposlenosti prostor za zaupanje, za predajo, za čudeže?«
Ozavestila sem, kako zelo so nas programirali kot otroke in nas uspešno ukalupili – kako zelo smo kupili ter ponotranjili prepričanje, da naša vrednost leži v tem, koliko NAREDIMO, koliko smo pridni, ustrezni, prilagojeni …
Kako zelo so nas prestrašili, da če ne bomo postorili tega in onega … če ne bomo takšni in drugačni … bomo nevredni, bomo propadli.
Učili so nas, da moramo vse sami, da moramo biti odgovorni, da moramo skrbeti …
Danes bi rada nas vse spomnila, da naša vrednost ne leži v našem delu, ampak v nas samih.
Rada bi nas spomnila, da so okrog nas sile, ki komaj čakajo, da nas podprejo in pomagajo nositi bremena, če jih le prosimo. Da nas podprejo, ko sledimo svojemu srcu in včasih zaradi tega stopimo v neznano. Ko smo ujeti v znani rutini, kamor smo se skrili, pozabimo poprositi za podporo, pozabimo predati bremena, pozabimo poslušati srce in mu slediti.
Rada bi nas spomnila, da smo že s tem, ker obstajamo, vredni ljubezni, obilja, vsega lepega. Rada bi nas spodbudila k uporu: da presežemo vzorce in prepričanja, vloge pridnih punčk in fantkov in da se odločimo, da bomo sledili svojemu srcu, ne strahu.
Da bomo kreirali svoje življenje iz miru, sprejemanja, radosti ter se požvižgali na to, kaj si kdo misli in kaj bo kdo rekel.
Kolikokrat zadušimo pristnega sebe, svoj glas in svoje srčne želje, ker imamo nastavljen avtopilot na program »kaj se spodobi in kaj je prav in kako bo nekaj videti«?
Kljub težkim stvarem, ki sem jim priča, verjamem, da nas življenje vedno podpira in spodbuja ter vabi, da zaživimo NA POLNO, iz srca, in da se otresemo prisilnih odgovornosti, strahov, pričakovanj in bremen, ki sploh niso naša.
Da obrnemo fokus na tisto, kar je ZARES pomembno, da ozavestimo kako zelo dragoceni smo mi, kako dragoceni so naši ljubi in kako kratko je življenje – pa čeprav nam je dano živeti 100 let!
In iz vsega srca vas prosim: nehajmo vzgajati otroke v strahu in svarilih, ne gradimo jim kletk! Za njih morbidno, zateženo, resnobno okolje ni zdravo in če znamo dobro poskrbeti za lastno počutje, vzdušje in naravnanost, bomo njim ponudili boljše pogoje za rast in razvoj.
Jaz ne verjamem, da Bog deli enke.
Verjamem, da nas ne glede na vse ljubi iz vsega srca. Tudi ne verjamem, da nas kaznuje.
Nas pa življenje prebuja včasih na boleče načine – odpirajmo oči in se osvobajajmo kletk, naj bo naš cilj radostno, osvobojeno življenje, naučimo se otresti strahu in slepil te zblojene realnosti.
Da jo bomo skozi prebujene, opolnomočene posameznike spreminjali in izboljševali!
In na tak način uvidimo, da so tudi obvozi na naši poti, izzivi in borbe Dar in Priložnost … da zaživimo, kot nam je namenjeno: v brezpogojni ljubezni.
