fbpixel

UPOR!

Fantek v drugem razredu – bister, radoživ, prisrčen, iskriv, sposoben, pameten fantek – doživlja stisko, ko mu učiteljica z rdečim kulijem preko njegovih črk, ki si jih na vso moč prizadeva zapisati pravilno in natančno, naredi popravek.

Učiteljica mu za cilj postavi ideal, ki ga trenutno – na svoji razvojni stopnji – enostavno ni sposoben doseči, pa čeprav je zelo zelo sposoben.

Učiteljica ga mamici celo vedno pohvali in sploh ne sluti, da mu iz dneva v dan zbuja občutek, da ni dovolj dober oz. se ji zdi, da ga bo ta občutek celo »motiviral«.

 

Izhaja iz starega prepričanja in iz zablode tega sistema, da bo ljudi spodbujalo k razvoju in napredku, če se mu ves čas sporoča: še bolj se potrudi, ni še dovolj dobro, ti nisi dovolj dober.

Čeprav ima otrok doma krasno podporo in čeprav mamica o tem z učiteljicami govori, je mantra tega našega zblojenega sistema premočna.

Sistemu ni v interesu vzgajati opolnomočene ljudi, ki znajo biti s seboj in s svojim življenjem zadovoljni.

Sistemu je v interesu vzgajati ponižnega delavca, ki ne verjame zares vase (da ne skuša spreminjati stvari) in idealnega potrošnika, ki to luknjo v duši skuša miriti z novimi in novimi nakupi, zdravili, obsesijami.

 

Čeprav otrok dobiva podporo doma, je že ujet: »Učiteljica meni, da nisem dovolj dober. Še bolj se moram potruditi. Še več snovi prihaja! Le kako bom zmogel še več, če še tega ne obvladam. Le kaj vse me še čaka in le kako bom zmogel, ko pa nisem dovolj dober,« kljuva konstantno nekje v vseh naših otrocih, ne le v omenjenem dečku.

Pa ne le v otrocih – ta potuhnjeni strah odnesemo s seboj v odraslo dobo.
Čeprav se izšolamo, dosežemo morda tudi visoke nazive, lepo zaslužimo, nizamo uspehe … nekje v ozadju še vedno kljuva: »Nisem še dovolj dober/dobra, ne morem/ne smem se sprostiti, toliko je še za postoriti, toliko je še za doseči, dokazati, usvojiti …«

Kako boš premagal tega hinavskega preganjalca, če pa živi znotraj tebe?

Kakor spustim sinka, ki je šele v vrtcu za hip izpod nadzora in dobi dostop do pametnega telefona, njegovi prstki hitro najdejo You Tube in njihove kratke TikToke.

Zgrozim se, ko vidim kaj snemajo ODRASLI LJUDJE!

Vsebine, ki so otrokom ponujene na pladnju, so pa vse kaj drugega kot primerne za mlade dovzetne možgane.

Ljudem daš pripomočke in hitro gredo pomagati sistemu poneumljati ljudi: kdo bo posnel kaj bolj odbitega? Za še več lajkov, za še več ogledov! Koga briga, kaj bo to skreiralo na svetu, koga briga, kako predstavo o svetu si skozi take posnetke ustvarjajo otroci!

 

Pa poglejmo tudi čisto klasične risanke. Kdaj ste nazadnje sedli z otrokom in dejansko pogledali vsebine, ki se snemajo za njih?

Enih par je dobrih, poučnih in zabavnih, kjer otrok dobiva fajn sporočila in neko znanje ter se razvija njegova domišljija, njegova kreativa.

Ostalo pa … O, MOJ BOG!

Kdo to snema in ZAKAJ?

 

Vem, otrok ni za pred ekrančke.

A kot mati treh otrok in zaposlena oseba gladko priznam: včasih mi zmanjka časa, energije, idej. In takrat, ko moj otrok pred ekranom vendarle pristane, si želim, da bi imel na razpolago več dobrih vsebin.

Želim si drugačnega sveta, drugačnega sistema.

Ta brez prebujenih ljudi, ki začnejo gledati nase, na svoje življenje, na svet presežno, ne more zares obstajati.

 

Postajajmo uporniki!

A ste za?

Ljudje, ki zmorejo in znajo sesti s samim seboj, se umiriti, raziskati svoje misli, občutke, svoje rane in brazgotine.

Ljudje, ki – preden kaj ustvarijo, celo razmišljajo in izrečejo – preverijo, kak svet bodo s tem soustvarjali.

Ljudje, ki ne živijo več na avtopilotu, ki ne živijo znotraj programov, ki so bili ustvarjeni, da nas zasužnjujejo in uspavajo ter odklapljajo od nas samih.

Ljudje, ki celijo svoje rane in niso od svojih ran več vodeni.

Postanimo notranje prebujeni, osvobojeni, pris(o)tni, sr(e)čni in čuječi posamezniki.
Bitja, ki se sprejemajo in se ljubijo takšne, kot trenutno so, hkrati pa se zavedajo, da bodo prav z ljubeznijo, vero in zaupanjem, povezovanjem in srčnostjo, zmogli ustvariti in postati še toliko več.

 

Bolj kot se ranjeni ženemo, pehamo in borimo, težje napredujemo. Ustvarjamo že – a ustvarjamo predvsem več in več stresa, jeze, bolečine, nestrpnosti.

Več časa kot si vzamemo za povezovanje s seboj, s svojim srcem, z virom; bolj kot se znamo umiriti in sprejeti; bolj čuteče bivamo in ustvarjamo in tako z manj pehanja ustvarimo na tem svetu bistveno več harmonije, ljubezni, radosti, zabave!

Zabavno je živeti notranje osvobojen.

Pretočen si, lahkoten, poln vere, entuziazma, ustvarjalnosti – a kmalu zahrepeniš po takšni družbi.

Zaželiš si ljudi, ki bi se tudi odcepljali od zablod tega sistema; po družbi, ki bi si drznila začeti ustvarjati izven okvirjev, drugače, drzno, ne vezajoč se na vse tisto, kar je obstajalo in delovalo do zdaj, ampak bi intuitivno odkrivali nove poti in načine ter si jih drznili živeti.

Potem začneš spodbujati k osvobajanju, a prevečkrat naletiš na: »Nimam časa za to. Zdaj pa res ne. Morda naslednje leto. Pa saj v resnici se to ne da. Le kako? Jaz tega nisem sposoben …«

 

A ste pripravljeni uničiti in odkreirati vse te zatohle bedarije? ☺

Hvala!

Veselim se vaše družbe in sokreacije lahkotnejšega in bolj ljubečega ter zabavnejšega sveta!

Prosim, živite pozorno, prebujeno!

Pomembni ste, dragoceni, mogočni, več kot dovolj dobri, da si ustvarite zares fajn življenje.

Ko delam individualne ure z mladimi in jih vprašam po njihovih željah, me zares pograbi jeza nad tem sistemom in nad »zombiji«, ki ga poganjajo:

»Da se ne bi tako bal.«

»Da bi bolj znal s svojimi strahovi
»Da me ne bi tako skrbelo.«

 

TO so želje OTROK!

Za popi**it!

A nam je počasi ŽE DOVOLJ????

A bomo prekinili to vladavino zastraševanja, pomanjševanja, omejevanja?

 

Jeza me potem mine, ker vidim, kako jim oči zažarijo, ko dobijo orodja, tehnike in metode, s katerimi se kar znotraj tega zblojenega sveta začnejo osvobajati.

Ko mi napišejo zahvalo, ko na moje ure pošljejo tudi svoje starše ☺
Tako gibanje sem želela sprožiti, ko sem pisala knjigo Srčni učitelj!
Da bi navdihnila učitelje, vzgojitelje starše, skrbnike, da bi odprli oči!
Da bi postali čisto drugačno vabilo v ustvarjanje in življenje otrokom, na katere nenehno z zgledom vplivamo.

Počasi, počasi se dogaja: predavam kolektivom, delam s starši, delam z otroki, a MENI JE VSE TO ŠE VEDNO PREPOČASNOOOOOOO!

Dajte se mi pridružiti, postanite prebujeni ambasadorji našega skupnega bivanja, ustvarjanja MAGIČNOSTI ŽIVLJENJA in v sebi razplamtite iskrico vere, upanja, vizije, kreativnosti, unikatnosti, vaše osebne čudnosti, ki je prišla lepšati in bogatiti ta svet!

Da se kooončnooo začnejo dogajati MOGOČNI PREMIKI!

 

Fantastičen vikend želim.

V ponedeljek pa vsi, ki ste kadarkoli opravili osnovni tečaj Magičnosti življenja, lahko nadaljujete z nami v poglobljeni tečaj in odbije se vam cena, ki ste jo plačali za osnovni tečaj.

 

Za individualne ure za vas ali za vaše otroke ali pa za kakršnakoli dodatna vprašanja, mi lahko pišete na: sabina.kosmrlkaucic@gmail.com

Da postanemo mogočne spremembe, ki si jih želimo najti v svetu!

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Scroll to Top