Vsi poznamo tiste težke misli, ki v trenutku preplavijo naše telo, povzročijo napetost v prsih in grlu, šum v glavi, občutek nemoči … Misli, zaradi katerih ne naredimo koraka naprej tako, kot bi bilo za nas najbolje in kot bi si zaslužili. Misli, ki se lahko pojavijo kot sprožilec zunanjega dogajanja ali se zgodijo iznenada v nas. Spomini preteklosti. Strah prihodnosti …
Velikokrat je nedolžen zunanji pripetljaj le pobuda – dražljaj, ki kot droben kamenček sproži plaz negativnih misli v naši glavi in povsem spremeni naše razpoloženje. Droben piš iz okolja, ki spremeni ne le naše trenutno razpoloženje, ampak nam lahko pokvari dan. Pa ne le nam. S svojimi tesnobnimi občutki in posledično nejevoljnim vedenjem vplivamo tudi na počutje svojih najbližjih.
Kako se lahko temu izognemo?
Naj pojasnim na konkretnem primeru: Zjutraj se zbudim spočita, odločena, da bo danes potekal dan kot planirano, naredim jogo, pozdrav soncu, se odločim, da bo moja pozornost na mojem »guiding system-u« in grem naprej z lahkotnostjo, ne s težo.
Kmalu zatem pa že pride prvi izziv in plan se podre, v trenutku skočijo na plan nepovabljene misli, kritike: »Bolje bi bilo, če bi …«, »Zakaj nisem …«, »Lahko bi on …«
Kako se počutim, ko se začnem tako obtoževati?
Kako se počutim, ko iščem krivdo v drugem?
Notranji občutek tesnobe takoj sporoči dolgi: »Neee, to ni pravi način razmišljanja!«
Ko začutim težo, pomislim, kako bi to obrnila, da bom začutila lahkotnost. Kje je teža, kje je lahkotnost? Če se bom še dalje vrtela v toku misli, kako sem ga polomila … tu je teža. Kje je lahkotnost? »Ah, je** ga, gremo dalje.«
Pravočasno zaznam tok svojih misli, uspem pogledati na situacijo iz drugega zornega kota in tesnoba popusti.
Bi želel/a slišati celotno zgodbo?
Klikni spodaj.
Slediti vodstvu notranjega modreca.
Vsi se prej ali slej znajdemo pred izzivi, kompleksnimi situacijami in težkimi izbirami. Pisani paleti naših človeških občutij se zato ne moremo povsem izogniti, lahko pa se zavestno odločimo, da strah, jezo, žalost … začnemo uporabljati za »wake up call« – za prebujenje!
Do zunanjih sprememb, ki si jih želimo, dostopamo s pomočjo notranjih sprememb. Ne ukvarjajmo se z mnenji drugih, ne sodimo sebe in drugih, ampak se zazrimo vase in bodimo pozorni na to, kako se ‘jaz počutim ob tem, ko vse to doživljam.‘
Priča zunanjim spremembam bomo takrat, ko bomo dosegli notranje spremembe.
Ko pride tesnoba ali neka nerazpoloženost, se spomnimo, da je zdaj čas za čaranje ☺
Zazrimo se vase, poglejmo, o čem razmišljamo, kaj nas skrbi. Potem pa OBRNIMO POGLED, da začutimo OLAJŠANJE. Ko začutimo jezo, žalost, tesnobo, nam Notranji modrec sporoča: »Ne rini naprej, ustavi se, preveri, kaj v tebi sproža te občutke!«
Ko uspemo nagovoriti svoje pristne občutke in jih sprostiti, šele takrat se podajmo v dan novim izzivom naproti. Če gremo naprej s težo, se kaj rado zgodi, da se bo po domino efektu podiralo vse pred nami.
Kaj pa, ko je situacija težja ali ko je vanjo vpletenih več posameznikov?
Ko ni le od nas odvisno, ampak tudi od ljudi okrog nas, kako se bodo stvari odvile naprej? Ko čutimo težo pod npr. bremenom dolgega spiska neopravljenih obveznosti? Ko pričakujemo od sočloveka pomoč in je ni?
Tudi v tej intenzivnosti imamo več možnosti. Lahko jo prenesemo naprej in jo zlijemo na nam ljube ljudi, npr. na partnerja, ki to običajno še v istem trenutku vrne v istem tonu, ali na otroke, kar kmalu obžalujemo.
Bolje bo, da fokus usmerimo navznoter in v naboru poznanih orodij poiščemo, kaj bi delovalo: mogočno energijo pošljemo v srčno željo. Preusmerimo tok misli na hvaležnost. Postavimo se v miselno in čustveno stanje, ko bodo stvari že urejene, npr. kako bo super, ko bom imela več prostega časa, kako bo lepo, ko bova to skupaj uredila …
Ko spremenimo svoje čustveno stanje, se na to odzovejo tudi ljudje v naši bližini. Priskočijo na pomoč, česar običajno ne bi naredili, če bi mi pristopili k njim s tonom žrtve ali napadalca.
Zakaj so nepovabljene misli tudi darilo?
Nepovabljene misli so tudi darilo, ker ravno znotraj tega kaosa lažje ločimo, kaj je vsiljiva misel, kaj je balast, naš nezavedni program, saj povzroča stres in napetost, torej težo: »Uboga sem, za vse sem sama, bolj delam, manj imam, bla, bla …« To ločimo, vidimo, slišimo in to presežemo. Ko nas to nič več ne plaši, se lahko postavimo v vlogo nevtralnega opazovalca, ki svoje misli opazuje od zunaj in se na vso dramo odzove z: »Zanimivo.«
Takrat lahko poiščemo, kaj bi nas v tem trenutku podprlo. Lahko uporabimo hvaležnost, ki sicer včasih v kritičnih trenutkih ne deluje. V takšnem stanju težko vidimo razloge za hvaležnost. Če pa se uspemo usmeriti nanjo, je včasih že to dovolj za sprostitev intenzivnega občutka.
Če so občutki še bolj intenzivni, se lahko fokusiramo na svojo vizijo. Iščemo misli, zorni kot, afirmacijo, ki nas bo podprla. Vprašamo se: »Kaj vse je še mogoče, kako je lahko še boljše kot to, kako se bom počutila, ko bom dosegla svojo vizijo, uresničila svojo srčno željo?«
Ko v nas zagori ta silovita energija vznemirjenja, nas notranji kompas (naš Notranji modrec) opozori: »Pazi zdaj, previdno.«
Večina od nas si te občutke interpretira tako, da je potrebno nekoga ‘nadreti’ ali podobno, kar nikoli ne kreira nič dobrega. To je naš avtomatski vzorec, ker smo tako navajeni, ker nimamo druge ideje, kaj bi naredili, da bi nam odleglo.
Ko pa znamo uporabljati svoj sistem notranjega vodstva, spoznamo, da nas s temi težkimi občutki želi PREBUDITI. Ko začutimo to silo, a se je ne prestrašimo ter jo modro izkoristimo, potem to silo transformiramo. Svojo pozornost usmerimo na to, kar si v tistem trenutku želimo, poiščemo podporne misli, spomnimo se svoje vizije, spremenimo zorni kot, spomnimo se, da smo mogočni kreatorji svojega življenja. Ko svojo vizijo povežemo z vso to gorečnostjo, se stvari preklopijo. Ljudje začnejo sodelovati, stvari hitreje stečejo … Sobotno jutro, ko se zdi, da je vse narobe, se prelevi v fantastičen vikend.
To je način življenja prebujenega človeka. Vsiljive misli, vzorci, prepričanja … balast, ki nas »želi ugrabiti«, nas le prebuja in nam predstavlja kontrast, da lažje zaznamo, kdo smo pristni mi.
Zmoremo najti stabilnost in se vsakič znova vprašati: »Zavedam se trenutnega stanja, trenutnega počutja, ampak kaj si jaz v resnici ta trenutek želim, kaj bi jaz z vso to silovitostjo, ki se je nabrala v meni, izbral/a? Kaj bi imel/a?« Ko spoznamo, po čem hrepenimo in se potopimo v te občutke izpolnjene želje, se Notranji modrec nasmeji in povsem strinja z nami: »Ja, to je zate možno in mogoče in tvoja vera, da to prihaja, bo to skreirala. Pojdi za tem.« Težki občutki in tesnoba popustijo svoj primež in naprej gremo veliko bolj uspešno.
Vsiljive misli, ki so avtomatizirane, imajo bistveno manjšo težo, kot naša prebujena misel znotraj tega kaotičnega viharja.
Včasih je težko ločiti, kaj je program, vsiljiva misel in kaj sem pristni JAZ. To, kar se v nas najprej sproži, je avtomatizirano. Teža je opozorilo Notranjega modreca, da naj preverimo svoje misli, strahove, svoj zorni kot, naj se spomnimo, kdo smo mi v resnici. Avtomatizacija povzroča težo in to avtomatizacijo želimo preseči. Če se sredi tega spomnimo, da je sedaj pravi ČAS ZA ČARANJE, potem se starim avtomatizmom, starim vzorcem več ne pustimo. Ko sredi te intenzivnosti izberem podporno misel in si jo ponovim, ima le-ta precej večjo moč kot vsiljivka, ki se pojavi sama od sebe.
To trenirajmo. 😉
Vse terja svoj čas, da zares osvojimo in začnemo uporabljati v svojem vsakdanu. Tako kot vsak trening, pa tudi trening usmerjanja svojih misli, ozaveščanja, celjenja, vodi do rezultatov.
Če želite zaživeti lahkotnejše in bolj pristno ter spoznati še druga orodja, metode in tehnike, ki nam pomagajo pri spreminjanju našega notranjega sveta, našega dopuščanja in odzivanja na zunanje pripetljaje, se nam pridružite v ponedeljek, 11. 7. na tečaju Magičnost življenja.
