O meni
Pozdravljeni, moje ime je Sabina
Še vedno se včasih uščipnem, ko zrem na terasi svoje hiše na podeželju v naravo, ki me obdaja. Ko se poleti s prijatelji in svojo številno družino zaklepetam ob hladni, osvežilni pijači ali ko se v hladnejših mesecih grejemo s skodelico med prsti, iz katere se kadi, se ujamem, da se še vedno sprašujem: »Sem res končno tu, na cilju, po katerem sem tako zelo hrepenela?«. In potem se seveda popravim z vprašanjem »Kako je lahko še boljše kot to«, saj še predobro vem, da
cilj nikoli ni destinacija zunaj nas, ampak je to notranje vzdušje, naravnanost, ki jo ves čas nosimo s seboj na svoji življenjski poti, in da smo na najgloblji ravni energija, ekspanzija.
Rodila sem se kot tretji otrok v delavski družini in prvih pet let življenja preživela v Slovenski Bistrici kot najbližja soseda svojega moža, ki ga nadaljnjih 26 let nisem srečala. Tik pred vstopom v osnovno šolo smo se namreč preselili v Maribor, na Tezno, kjer sem v blokovskih naseljih preživela svoja osnovnošolska in gimnazijska leta.
Od nekdaj sem si želela postati učiteljica. Bila sem navdušen knjižni molj, z nosom večino časa v knjigah – pa ne v šolskih, ampak v leposlovju ali v svojih lastnih raziskavah po enciklopedijah in slovarjih. Oboževala sem dokumentarce, živali, naravo in Pohorje raziskovala na konjskem hrbtu.
Sem sr(e)čna
profesorica biologije in filozofije, mama treh otrok, vlogerka, predavateljica, govornica, pisateljica, avtorica Srčnega učitelja, kreatorka tečajev Magičnost življenja.
Govorka
V veliko veselje se mi je tudi odzivati na vabila šol in podjetij, kjer lahko opolnomočim zaposlene, da skozi osvobojenega sebe kreirajo (še) bolj lahkotno, pristno, ljubeče in uspešno življenje.
Učiteljica
Ljudje so iskali nasvete, podporne ter negovalne vsebine in na njihove pozive sem ustvarila tečaja »Magičnost življenja« in »Magičnost življenja za mlade«.
Pisateljica
Svoja dognanja sem zbrala v knjigi Srčni učitelj in prva naklada se je razprodala v treh mesecih. Že na uradni predstavitvi knjige mi je novinar, ki je dogodek povezoval, rekel: »Nisem niti starš in niti učitelj, pa mi je ta knjiga neverjeten doprinos tako v osebnem življenju kot v karieri. Te vsebine bi moral spoznati VSAKDO!«
Večino življenja sem že »čudek«, saj sem kot ljubiteljica narave, joge, kot vegetarijanka in kot nekdo, ki čuti, da je življenje veliko več kot to, kar zaznavamo s svojimi šestimi čutili, bila v svojem okolju »drugačna«.
Čeprav sem bila zato včasih osamljena, nerazumljena, deležna posmeha, sem ostajala zvesta sebi, poslušala svoje srce in pozneje izbrala študij biologije in filozofije.
»To je študij za bogate,« sem dobila nekoč pod nos. »S to izobrazbo ne boš dobila službe,« so me svarili. A sem v letih študija zadovoljila svojo potrebo po raziskovanju življenja z vseh vidikov: želela sem razumeti delovanje živih bitij na nivoju biologije, teles, kemije, ekologije in na nivoju duševnosti, našega notranjega okolja.
Že prvo poletje po zaključeni osnovni šoli sem začela delati in si služila svoj denar v srednji šoli in med študijem – denar, ki sem ga porabila za oblačila, za zvezke. Razmere doma so bile zelo težke, a znotraj kaosa, ki je divjal po mojem življenju, sem bolj in bolj čutila SEBE.
Bolj kot sem znala s seboj, bolj sem znala z življenjem.
Od doma sem se odselila pri svojih 22 letih, si s takratnim partnerjem uredila dom in za svoj 23. rojstni dan pihala svečko na torti že s svojo prvorojenko v naročju. Tri leta pozneje se je Špeli pridružila sestrica Gaja in obe sta bili prisotni na moji podelitvi diplome.
Dosegla sem svoj cilj: postala sem profesorica. Postala sem mamica. In ko sem začela hoditi v prvo zaresno službo, sem spoznala, da se moje učenje šele zares začenja.
Ja, z desetko opravljeni diplomi sta me naučili, kako napisati pripravo, kako si sestaviti uro, kako predavati snov …
Kaj pa, ko učenci ne sodelujejo in se v meni sprožijo strah, jeza, odpor, stres?
Kaj narediti, ko bi svojim ljubljenim otrokom (tako doma kot v šoli) včasih najraje delil zaušnice, čeprav si iz srca želiš biti najboljši starš in najboljši učitelj?
Kaj narediti, ko notranji boj terja svoj davek in si vedno bolj utrujen, naveličan, obupan?
Kaj sploh lahko narediš, ko ugotoviš, v kakšne nesmisle te včasih sili sistem, ti pa si mu dolžan slediti in se pokoravati?
Vedela sem, česa nočem:
- nočem vzgajati in izobraževati iz prisile,
- nočem izgoreti,
- nočem tičati v slabi volji, strahu, stiski in v to spravljati ljudi okoli sebe.
Ampak kako zaživeti drugače? Kako ne slediti množici in realnosti, ki trdi, da druge poti ni? Ki nas sili in prepričuje, da se je treba gnati, iti preko sebe, pač opraviti to, kar se od tebe zahteva …
Tem vprašanjem sem posvetila leta dodatnega, alternativnega študija; leta, v katerih sem si zgradila življenje na novo, se poročila in rodila še sinka Tima.