fbpixel

Kako lepo, da vedno daje druge na prvo mesto … Pa je res?

Še vedno me pretrese, ko mi rečejo nekdanje mamine prijateljice: “Tvoja mami je bila taki pozitivček … Vedno smo lahko računali nanjo … Kolikokrat mi je pomagala!”
Trezno odgovorim: “Moja mami je znala biti skala za druge – zase žal ne.”
 
BITI SEBI ŠTEVILKA 1 ne pomeni, da smo egoisti.
Ne pomeni, da nismo tukaj za druge.
Ne pomeni, da jih odrivamo in na njihovo mesto postavimo sebe.
Gre za finese, za drobno energetsko nevidno in hipno čarovnijo: da stkemo in ohranjamo vez s seboj, z lepoto svojega življenja.
In skozi to pomagamo drugim – ne mimo tega.
Pomeni, da se naučimo biti tudi in najprej opora sebi.

 

Sebi prijatelj, tolažnik, navijač, spodbuda.
Biti ti tisti, ki vidi v tebi lepoto, vrednost, ki v sebi najde mir, ljubezen, sprejemanje.
Ki v življenju zase vidi širšo sliko, ne obupa nad seboj.

 

Vsi smo ljudje in nihče ni vedno dobro.
Vsakemu je kdaj težko.
A ko ti je težko, moraš poskrbeti zase.
 
Če življenje vidiš dovolj široko, če si odprt in dojemljiv, če verjameš vase in v sebi jačaš zaupanje in vero – si sposoben notranjega obrata, ki dvigne tvoje razpoloženje.
Če se zapustiš in tega ne storiš zase, vsakič znova (ker si tega vreden), ti nihče ne more pomagati.
Ker si ti tvoja odgovornost.
Ker samo jaz lahko grem vase in spreminjam stvari znotraj sebe.
 

 

SABINA KOŠMRL KAUČIČ Srčni učitelj knjiga
 

 

Namesto, da bi se posvetili sebi, se vzljubili, odkrivali notranje dragulje, se pomirili s seboj, od sebe velikokrat bežimo.
Ne sprejmemo odgovornosti, ne sprejmemo moči, ki znotraj nas komaj čaka, da jo ozavestimo.
Čakamo partnerja, ki nas bo rešil, prijatelja, terapevta, bežimo v delo, dosežke, zasvojenosti …

 

Čeprav smo drug drugemu doprinos in pomoč, pa smo vendarle le MI sami zares v stiku s seboj.
Mi sami smo svoj največji življenjski projekt.
Naša častna naloga je dobro poskrbeti za ta drobec božanskega, ki je za čas našega življenja ujeto v naše telo.
Naša primarna naloga, odgovornost, ki je za nas ne more prevzeti nihče drug.
 
Ko se včasih komu zahvalim ali ga pohvalim in ta zamahne z roko nad seboj: “Eh, to sem samo jaz. Nič posebnega.” me zaboli srce. 💔
Težko dojamem, da odrasla oseba tako slabo skrbi zase.
V njegovih besedah zaslišim mamin odmev in začutim nemoč. 💔
 
Še predobro se zavedam, da lahko jaz pohvalo in zahvalo le dam, sprejemati pa se jo mora naučiti tisti, ki mu je namenjena.
Lahko ga le objamem in si v tihi molitvi zaželim, da bi uspel uzreti svojo vrednost, lepoto in dragocenost svojega življenja.
Da bi obrnil nov list in vstopil v magičnost življenja.
Da ne bi dočakal njegovega konca, preden bi zares ozavestil kako zelo dragoceno je in kako zelo dragocen je on sam.
Scroll to Top
Rokovniki za šolsko leto 2022/23
tudi do -35%