Trajni napis na moji roki (Never alone) me vsakič, ko ga pogledam, opomni na veeeeeliiiikooooo rano, ki je potrebovala veliko časa in (pre)izkušenj, da se je zacelila.
Včeraj sem govorila z vdovo, ki mi je sporočila, da je tudi njena sestra nedavno izgubila svojega moža.
»Ona ima vsaj otroke,« je rekla.
»Jaz sem pa čisto sama.«
Te besede res globoko začutim in nad njimi nikoli ne zamahnem z roko.
Vem, kako boli misel: sam/a sem.
Vem tudi to, da ni pomembno, koliko ljudi te v resnici obkroža: ko se počutiš samega, zapuščenega, notranjega revnega, nevrednega, ubogega, zavrženega …
Ne gre toliko za okoliščine in dejansko stanje – gre za tvojo rano, za tvoj občutek.
Dokler tičiš v prepričanju, da si sam, ni pomembno koliko ljudi te obkroža, koliko priložnosti za druženje in pomoč trka na tvoja vrata…
Slep in gluh si.
Rečeš: »Paaa jaaa, saj imam vse to, a vseeno sem sam/a. Tako sem sam/a. Za vse sem sam/a.«
Moja mami je bila moja velika učiteljica in »sama sem« je bila njena mantra, ki sem jo nehote in nevede posvojila.
Ob mamini smrti sem sprejela pomembno odločitev: to prepričanje bi rada dokončno pokopala z njo.
Na lastne oči sem gledala kam jo je taka naravnanost pripeljala: zapirala se je pred prijatelji, odklanjala stike, hkrati pa hrepenela po njih.
Želela si je dogodivščin, a iz hiše se ni rada podala.
Hrepenela je po ljubezni, a je ni sprejemala, kot bi verjela, da je ni vredna.
Njen svet se ji je zdel omejen, žalosten, hkrati ni zbrala moči in volje, da bi si ga razširila.
Za njene odločitve je ne krivim, ne sodim – se pa iz njih učim.
Zdaj, ko se zavestno še bolj odpiram in zares zavedam, da nikoli nisem sama, je v mojem življenju veliko več miru.
Strah se je umaknil zaupanju.
Pričakovanja so se umaknila sprejemanju.
Popustil je moj prijem, nikogar in ničesar se več ne oklepam.
Stojim na svojih nogah in verjamem, da bom zmogla skozi izzive, ki me še čakajo – saj končno zares dopuščam in sprejemam vidno in nevidno pomoč, ki me vedno obdaja.
Če si želiš občutkov vrednosti, sprejetosti, ljubezni, miru, moraš sprejeti odločitev in začeti nase gledati kot na bitje, ki je vredno, sprejeto, ljubljeno in obdano z mirom.
Zavedanje, da misel »Sama sem« ni resnična, je pot k osvoboditvi.
Pot k polnemu, lahkotnejšemu, bolj ljubeznivemu, drznemu življenju.
Nikoli nismo sami.
A ni to lepo vedeti?