fbpixel

Sabina in trening?? Ni šans..

Ste imeli kot otrok tudi vi kako oznako/etiketo?

Moja je bila: štor.

Starši in sestri so mi neštetokrat na različne načine dali vedeti, da sem štorasta, nerodna. »Če bi tebe po smrt poslala, ne bi nikoli umrla,« je znala reči moja mama.

Ko slišiš kot otrok take stvari od ljudi, ki jim zaupaš, jim – hočeš nočeš – verjameš. Nihče seveda ni mislil nič slabega s tem, sploh niso razmišljali o tem, da bi lahko to na mene vplivalo obremenjujoče. Po moje se jim je zdelo, da me spodbujajo, da bi postala bolj spretna in pozorna ter previdna!

In tako so se navadili reči, ko sem se spotaknila ali kaj polila ali se kam butnila: »Pa daj, pazi! Pa ti res ne znaš nič pazit! Ti si res en velik štor,« jaz sem se pa navadila to poslušati in nase gledati kot na nerodo.

Že v osnovni šoli sem se izogibala športni vzgoji, iskala izgovore, se izmotavala, … košarka, odbojka, … praktično vse mi je bila nočna mora. Enostavno nisem verjela, da se jaz določenih spretnosti lahko sploh naučim.

Tega sem se spomnila danes na treningu, ko nam je trener pokazal zahtevnejšo vajo. Moja prva misel je bila: »Kaj? Moje telo tega ni sposobno narediti,« a ko sem ga pozorno gledala in mu sledila, je sledilo veselje: »Seveda zmorem, vauuuu, poglej, kako mi gre!«

Če se ne bi naučila ozaveščati svojih misli in JIM NE VERJETI, danes ne bi z navdušenjem hodila na treninge in bila takšna prijateljica do svojega telesa.
Na okoliščine včasih ne moremo vplivati – moja družina je pač ravnala, kakor je, po svojih prepričanjih in močeh – vedno pa lahko izbiramo, kako bomo na okoliščine pogledali, jih presegali, skozi njih rastli.

Ker ko sem jaz enkrat ugotovila, da me mnenje drugih omejuje na tem področju, sem šla pogledat kje še delujem po programih: »drugi vedo bolje« ali »le kaj si bodo mislili?« ali »pomanjšaj se, da boš neopazna« …

Zaradi tega sem začela veliko bolje sebe opazovati, ozaveščati svoje misli ter presegati svoje (namišljene) omejitve, izklapljati programe, se OSVOBAJATI!

Naslednjo zimo bom stara 40 let in moj cilj je, da do takrat tako natreniram svoje telo, da se bom zlahka naučila smučati – da prebudim in okrepim svoje mišice, izpilim motoriko, ravnotežje, ker nikoli ni prepozno in ker je življenje lahko tako zelo lepo in zabavno!

Medtem, ko sem se potila na treningu, sem razmišljala tudi o vzporednicah med telesnim treningom in treningom, ki ga opravljamo kot starši (pa tudi v drugih odnosih).

Vsaka vaja je toliko lažje izvedljiva, če se fokusiraš le nanjo.  Če med izvajanjem vaje razmišljam o tem, kaj vse sem že naredila in kaj vse me še čaka in o tem, kako je naporno in krivično in boleče in težko in kako ne bom zmogla in kako sem videti in če vmes malo kukam k drugim in se sekiram komu gre bolje in … je vaja noro naporna, pravzaprav nekje vmes kar malo odneham ali vsaj malo pošvinglam.

Če pa dam pozornost nase, na svoje telo in le na pravilno izvajanje vaje, je tisti pisk, da je konec intervala, kar naenkrat tu, jaz pa navdušena nad seboj ugotavljam: »Saj mi gre!«

Na tedenskem tečaju Magičnost življenje, kjer se tedensko dobivamo s tistimi, ki so zaključile tako osnovni kot poglobljeni tečaj Magičnosti življenja (nočejo pa, da bi pozabile uporabljati orodja, gledati na življenje presežno in s hvaležnim srcem in se zato dobivamo online enkrat na teden, da ohranjamo magičnost v svojih življenjih), smo navdušene nad tem, kako se nam je spremenila jutranja in večerna rutina z našimi otroki.

Tisti, ki imate majhne otroke veste, kako intenzivno zna biti zjutraj, ko je treba mulčke urediti, spraviti v vrtec, vmes urediti sebe in biti v službi natanko ob pravi uri …

In zvečer, ko smo že utrujeni, tamali pa imajo po nekem čudežu še vedno polne baterije. In nastane iz umivanja, spravljanja v pižamo, iz večerje in uspavanja cela vojna …

Me smo zdaj za te izredne vojne pogoje opolnomočene!

Kot pred treningom tudi pred jutranjo in večerno rutino ozaveščamo svoj odpor, strah, utrujenost in to z energijsko vajo transformiramo; nato je naš fokus laserski: na stran damo vse, kar smo ta dan že naredile in tudi vse misli o tem, kaj nas še čaka. Pred nami je le ta vaja in zbrane, osredotočene, zares prisotne jo izpeljemo bolje, bolj stabilno in ljubeče ter kreativno, kot smo verjele, da smo sposobne.

Ko se navadimo delovati v takšnih »segmentih«, se to prenese na ves dan. Bolj in bolj se znamo osredotočiti na to, kar je pred nami, to sprejeti in se tega učinkovito lotiti. Bolj smo prisotni, ljubeči, pristni MI.

 

Manj in manj delujemo iz vzorcev, strahu, jeze in manj smo hektični, raztreseni. Zato je naša energija bolj zbrana in manj razpršena, manj padamo »ven« in ostajamo v svojem centru moči, ljubezni, miru, zavedanja.

 

Povabim vas, da sprejmete izziv, ki vam ga nudi življenje in da nase začnete gledati kot na mogočne bojevnike, ki s tem izzivom zmore.

Kje vas omejujejo le lastne misli, vzorci, etikete, kalupi – vi pa ste prepričani, da vas omejujejo vaše življenjske okoliščine?

Prav te »omejujoče življenjske okoliščine« so vas prišle spodbuditi, da presežete vse, kar niste pristno vi in končno zaživite iz svojega srca.

Taki boste v skupno realnost oddajali več sreče, radosti, hvaležnosti, ljubezni, stabilnosti, miru, sprejemanja in prilagodljivosti ter pomembno prispevali h kreaciji lepšega in boljšega sveta za nas vse.

 

Kateri izziv je pred vami in kaj si pripovedujete o njem?

 

Kaj bi si lahko o njem povedali, da bi vas opolnomočilo?

 

Le podajte se na pot samoodkrivanja in dobrega vodstva sebe – na drugi strani izziva vas čaka najlepši možni cilj: pristni VI in najlepša različica vašega življenja, ki je usklajena z vašim srcem, ne z vašimi ranami …

 

In ne pozabite: to je za vas možno in mogoče, to si zaslužite in tega ste vredni.

Magičen dan,

Sabina

Scroll to Top
Rokovniki za šolsko leto 2022/23
tudi do -35%