Pomilovanje ne služi nikomur...
Težko sem si odpustila reakcijo, ki jo je bila od mene deležna moja sestra, ko je pred 12-imi leti zbolela za rakom.
Dvignil se je strah zanjo, grozljivo zavedanje smrtnosti, panika, odpor … in namesto, da bi ji pomagala ublažiti šokantno novico, sem ji očitala: »Zakaj nisi šla prej k zdravniku? Kako je prišlo do tega?«
Na srečo mi ni zamerila.
Kot zdravstveni delavec je ostala zelo prisebna in stabilna. Ona je tolažila nas in nam prigovarjala, da bo vse ok.
V mojih očeh je še bolj zrasla, sama sebe sem pa spoznala v novi luči: ko sem dobila priložnost svoji ljubi osebi stati ob strani, jo podpreti, mi je moj lastni strah to preprečil.
Ker nisem znala z njim, ker me je dobil na levi nogi.
Nekaj let kasneje sem se znašla na drugi strani: tokrat sem se jaz soočala z velikimi življenjskimi izzivi in na lastni koži sem izkusila, kako dragoceni so ljudje, ki v kriznih časih ostajajo stabilni, podporni, polni vere in zaupanja.
Tisti, ki znajo s svojim strahom in mu ne dovolijo, da prevzame njihov glas, vedenje, odzive, energijo.
Moj svet se je rušil, nekateri moji bližnji so se padali z menoj: se bali z menoj, čutili z menoj, razumeli vse moje strahove in z menoj razglabljali o vseh možnih črnih scenarijih. Čeprav so mislili dobro, verjeli, da so sočutni in ravnali po svojih najboljših močeh, mi niso bili v uteho.
Tisti, ki se ob mojem bremenu z menoj niso zlomili, ampak so ostali stabilni, pokončni, močni, mi pošiljali vero, zaupanje, mi prvi trenutek niso delovali sočutni.
Kar malo so me razjezili: »Hej, ne govori mi, da bo vse dobro! NE MOREŠ vedeti, da mi bo uspelo!«
A njihova vera je raztapljala moj strah in sčasoma sem se zmogla in znala nasloniti nanje, postala sem neskončno hvaležna za njihov optimizem, vero, moč.
Od tistih, ki so sočutno lezli v mojo energijo »poraženke« in so bili pripravljeni hraniti moje strahove in pomisleke, sem se začela nežno umikati – čeprav sem se zavedala, da mi ne želijo zavestno škoditi.
Nikoli ne bom pozabila mojih prijateljev in članov družine, ki so takrat priskočili na pomoč v prvi vrsti z odločnostjo, da bo z menoj in z mojima deklicama še vse dobro in z dejansko pomočjo, ki mi je dajala varnost: če ne bom zmogla sama, mi bodo pomagali finančno, s hrano, začasnim domom …
V resnici me je njihov entuziazem in vera, pa tudi aktivna vpletenost v moje življenje takrat tako zelo podprla, da tiste materialne podpore od njih sploh nisem potrebovala.
Danes sem prepričana, da če bi me pomilovali in mi ponujali hitre rešitve, se ne bi nikoli zares postavila na svoje noge.
Verjela bi, da sem res nemočna, da se mi godi krivica, da je pretežko, da je nemogoče. V skladu s tem prepričanjem bi se pomanjšala, skrila pred izzivom, ne bi zavihala rokavov in ne bi postala mogočna kreatorka svojega življenja.
Ker so mi pa dali vedeti, da verjamejo vame, da sem v njihovih mislih in molitvah, da me podpira celo Vesolje in da Presežna realnost ni pozabila name, da imam tudi obilo nevidne pomoči, sem se ji odprla in jo z odprtimi rokami in srcem sprejela.
Začela sem dojemati sebe kot močno, sposobno, trpežno, iznajdljivo, potrpežljivo.
Za vedno sem si zapomnila to izkušnjo in se naučila, da z ljudmi, ki so v stiski, ne rinem v njihovo stisko.
Da to v resnici sploh ni solidarnost.
Nič se ne rinem v njihovo trenutno energijo poraženca, ampak jim držim vero in zaupanje v njihovo zmago.
Pomilovanje jih ne podpira.
Strah, sovražnost in jeza le še dodaja težo njihovemu bremenu.
Kot pravi Anthony De Mello: »Ko služiš ljudem, jim pomagaš, jih podpiraš, jih tolažiš, jim lajšaš trpljenje. Ko jih vidiš v njihovi notranji lepoti in dobroti, jih preoblikuješ in preustvarjaš.«
Ko v njih vidiš moč, ko sami dvomijo vanjo; ko v njih vidiš mogočno, vodeno, dragoceno bitje, kar mi vsi v resnici smo, jih prebujaš.
Kar se dogaja v naših življenjih in v svetu, je vsakič znova priložnost za nas:
bomo ostali stabilni, odprti, vere polni ter tako držali prostor za spremembe, za čudeže?
Ali bomo prilivali olja na ogenj strahu, jeze, sovraštva, bolečine ter tako poustvarjali preteklost?